Dan se je začel z dežkom. Droban Baskovski dežek, ki pride in izgine v parih minutah. In spoznanjem, da vrli računalničarji vrnejo strešice slovenščini. Fajn. Po običajnem zajtrku, francoska štručka, maslo, marmelada in sok počakamo na redno vajo. Članstvo je že razvilo odpornost na jagodno marmelado, tako da jih sprememba v obliki marelične marmelade preseneti. V deželi salam in sirov zmaguje marmelada. Vsaj čuvaj na razdelilni liniji ni preveč strog, če kdo vzame dve marmeladki.
Popoldan imamo na izbiro pot v Bilbao ali domači počitek. Ekipa, ki pride iz Ljubljane je vesela, tako kot mi, da smo skupaj. Večina izkoristi deževen popoldan za krepčilno lepotilni spanec in sekcijske vaje. Glede na prihodnje dneve, se nuestro presidente El Pedro de Beltram y Vino y Jamon de Savedra odloči za skupinsko večerjo v lastni žiriji. Bravo. Tudi ekipa, ki je obiskala Bilbao se vrne s krasnimi vtisi. Žal je Guggenheim ob ponedeljkih zaprt.
Poudarek na večerji je namenjen mesu in ribam. Obilno pospremljen z vinom. Paše čvrsto zvečenje in slasten ugriz v živordeč zrezek. Izrazi veselja v očeh pevcev se nadaljujejo skozi scenosled jamonov in sladic. Ko pa se oglasi pesem večera kar noče biti konec. Marija , Nejčeva žena, prizna... "Da, to so Slovenci!"
Še zadnja pesem za gostilničarja "Ti puob'č jak ne lumpej" in dneva je konec.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar