Ogledali smo si njihovo katedralo. Zelo veliko katedralo. 
Nekdo na tej sliki se je ulegel v luzo. Spansko luzo.
Pred katedralo pa nas je pocakala tudi Minna. Vsa trda in cisto bela v svoji maturantski obleki. Marjan je bil navdusen.
Koncert smo izvedli v domaci cerkvi Santa Maria. Ze po prvem aplavzu nam je bilo jasno, da imamo pred seboj drugacno poslusalstvo, kot v Baskiji. Ploskanje je doseglo pravo gostoto sele v zadnjem delu koncerta. Kricanje in stojeci aplavzi pa seveda spet pri nasem mistru Ejngatajmtudaj. Poslusalke so ga kar objemale. In ga niso spustile.
Tudi na stojeci vecerji, kjer smo ponovno poizkusali klobasice, krvavicke, domace vino... Potihem si zelimo ze malo drugacne hrane. Tudi nase presnojedke pridejo na svoj racun. Petje smo si delili z domacim zborom.
Klasicen razplet vsake dobre zborovske veselice na tekmovalni turneji je seveda vzdignjena obrv nasega Umetniskega. Gremooooo...
Saj so se 4 ure voznje nazaj. Sofer malo kislo gleda in pritiska na plin. Ampak krasno sladko vince in spet premajhni mehurji nasih deklet zahtevajo postanek. Hitro opravimo in speljemo. Po pol ure pa nenadoma Andijev zaskrbljen glas: "Kje je Ana? Fantje ne se hecat!" Neverjetno.... Ana je ostala sama. O Ana, tugo mojih dana. Na zadnji postaji, pred pol ure. Ko vodic Nejc pove soferju bridko resnico in naso zeljo, da se vrnemo ponjo nazaj, mu le ta pove eno kratko sofersko zgodbo o spanskih materah, psih in spolnih odnosih. Nejc je kot pravi vodic cisti profesionalec. Par telefonskih klicev in cez eno uro nas Ana dohiti. Nakljucni francoski sofer kombija nam jo zopet pripelje. Aplavz ob uspesnem snidenju in Andijev objem sta bila zelo spontana. "Mi se imamo takooo radi!" Od zdaj naprej nam bo Ana vecna skrb ob odhodih.
Sofer nato do doma v Eibaru nadaljuje s pritiskanjem na plin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar