Tolosa - Bidart 6. dan

Dež. Dežžžž... Atlantski dež. Noče nehat. Pa čist na drobno pada. No, saj smo na vaji, pa ne moti preveč. Daljša dopoldanska vaja in krajša komorna vaja po kosilu za danes zadošča. In se odpravimo v Bidart (Franzia - po njihovo). Dežuje. U valovih. Včasih zalije celoten del pokrajine. Utonilo je sonce...

Kljub vsemu smo dovolj hitri, da se ustavimo v Hondarribi. Tu živi tudi Javier Busto. Srečamo trgovino, kjer domuje Lili Xarmanta. Včasih je bilo to malo ribiško naselje, zdaj pa je to načičkano turistično mestece ob atlantski obali. Čas za kavico in topli pintxos. Pa spet dež. In ko pridemo čez francosko mejo, se pojavi vprašanje o menjavi peset v franke. Nekatere sopevke nas začudeno gledajo, čisto prepričane pa le niso.. hehe.

Prispemo v Bidart. Cerkev je velika. Prva vaja in znani zvok je že tu. Se že zelo dobro slišimo. Poznamo. Andraž maha suvereno in ne tišči preveč. Da sopranistke ne bi... khm khm. S seboj imamo tudi Simona pianista. Bo imel svojo bis točko. Sicer protestira, da nima prave obleke, ampak smo bolj prepričljivi.

Pred nami nastopi domači zbor. Poslušamo njihovo izvedbo Rosinijevega "Il Bombonieri". Vemo, kje smo boljši. Tudi naš nastop je suveren. Andraž ima v rokah dobre šilčke. Špiči in ostri na pravih koncih. Tudi poslušalci so navdušeni.

Med koncertom ima uradna intonerka Nadja tudi solo točko. Nastopi njen dolgi črni šal, note in klavir. Ko note padejo na tipke in dobi aplavz se celo nasmejano prikloni. Le kaj vidi Janežič v njej... Mogoče slepič.

Ne smemo pozabit naše nepogrešljive skupine za Uzbujanje dobre volje. Presenečata nas skoraj vsak dan. Začelo se je že na avtobusu, kjer je vsak dobil v dar copatke. Okrašene. Take, ki se svetijo ponoči. Tole so copatki ene prve sopranistke, ki rada base vidi.
Nadaljevalo se je z izreki v čokoladnih piškotkih pri zadnji večerji. Pa listki z lepimi željami na vratih sob. Pa velik napis, ki se vsak dan zamenja, na oglasni tabli: "Kar si nekaj res močno želim, mi vedno uspe". Ali pa "O bog! Daj, da bi shujšala. Če mi pa ne uspe, pa naredi vse moje prijateljice debele."

Dotaknejo se tudi politike: "Sreče ti ne morata dati ne partija in ne država. Lahko ti jo pa z lahkoto vzameta."

Večerja je spet klasična. Rižek, puranovo stegno, sirčki, pita in sadje... In vino. Jutri je prvi tekmovalni dan. Upamo, da se nam bo prikazalo sonce.

Tolosa - Eibar 5.dan

Dan se je začel z dežkom. Droban Baskovski dežek, ki pride in izgine v parih minutah. In spoznanjem, da vrli računalničarji vrnejo strešice slovenščini. Fajn. Po običajnem zajtrku, francoska štručka, maslo, marmelada in sok počakamo na redno vajo. Članstvo je že razvilo odpornost na jagodno marmelado, tako da jih sprememba v obliki marelične marmelade preseneti. V deželi salam in sirov zmaguje marmelada. Vsaj čuvaj na razdelilni liniji ni preveč strog, če kdo vzame dve marmeladki.

Popoldan imamo na izbiro pot v Bilbao ali domači počitek. Ekipa, ki pride iz Ljubljane je vesela, tako kot mi, da smo skupaj. Večina izkoristi deževen popoldan za krepčilno lepotilni spanec in sekcijske vaje. Glede na prihodnje dneve, se nuestro presidente El Pedro de Beltram y Vino y Jamon de Savedra odloči za skupinsko večerjo v lastni žiriji. Bravo. Tudi ekipa, ki je obiskala Bilbao se vrne s krasnimi vtisi. Žal je Guggenheim ob ponedeljkih zaprt.

Poudarek na večerji je namenjen mesu in ribam. Obilno pospremljen z vinom. Paše čvrsto zvečenje in slasten ugriz v živordeč zrezek. Izrazi veselja v očeh pevcev se nadaljujejo skozi scenosled jamonov in sladic. Ko pa se oglasi pesem večera kar noče biti konec. Marija , Nejčeva žena, prizna... "Da, to so Slovenci!"

Še zadnja pesem za gostilničarja "Ti puob'č jak ne lumpej" in dneva je konec.

Tolosa - San Sebastian 4.dan

Noc je bila kratka. Cisto kratka, saj smo prispeli skoraj ob 5h zjutraj domov. K sreci smo prisli vsi. Ampak veselje je na nasih obrazih. Danes je petja prost dan.
Ob jutranjem zbujanju se pojavlja pod vtisom vcerajsnje Anine zgodbe se veliko filozofskih vprasanj. "Kaj bi se zgodilo, ce bi jaz sele po pol ure opazil, da moje zene ni na avtobusu?" se na glas sprasujem med scetkanjem zob. Na pomoc mi priskoci izkusen moz Igor. Ki veliko ve. Njegov odgovor je preprost. "Nic se nebi zgodilo. Vec!"

Po zajtrku oddidemo v San Sebastian. Prelestno soncno vreme nas navdaja z zdravilnim optimizmom, ko zremo v prekrasen Atlantik in njegove valove.

Seveda telo po daljsem sprehodu po pescenih plazah spet zahteva svoj redni obrok hrane. Razdelimo se v udarne trojke in v navzkriznem pretrcavanju obredemo lokalne bare in restavracije, kjer poizkusamo Pintxose, pivo in na koncu samo se peneco sidro. Navdusenje je res veliko. Lakota mine. Zeja tudi. Nekaterim je tako vsec, da ostanejo v mestu do trde teme.

Ko se z vlakom vrnemo domov je dan popoln. Vecina se nas zapodi v sobo 104, kjer moderna sredstva komunikacije opravijo svojo nalogo. Sledi se kratka vaja za komorno skupino. Na vaji smo slisali tudi vecen trud Umetniskega, da bi basi peli... "Vitko", "Schlank ton", "Plankton"oziroma "Brez teze". To se preprosto ne da.
Veselimo se jutrisnjega dneva, saj se nam bo pridruzila se druga ekipa pevcev, ki bodo jutri startali iz Ljubljane. Srecno pot.

Tolosa - Aranda de Duero 3.dan

Jutranje zbujanje v svetel dan je dal slutiti, da bomo mogoce videli sonce. Po upevanjih, razmigavanjih in obvezni aerobiki (grrrr...) in kosilu smo odsli v kraj Aranda de Duero. 300 km juzneje v smeri proti Madridu.

Kar hitro smo zapustili Baskijo in nadaljevali pot skozi Kastiljo in Leon. In glej... celo pot sonce. Topli zarki so vrnili radost v nasa srca. Tudi Blazeva domaca salama in Heineken pivo. Ker smo bili dovolj hitri in 4 ure pac ne mores biti samo v avtobusu, smo se ustavili v Burgosu. Ogledali smo si njihovo katedralo. Zelo veliko katedralo.

Nekdo na tej sliki se je ulegel v luzo. Spansko luzo.

Pred katedralo pa nas je pocakala tudi Minna. Vsa trda in cisto bela v svoji maturantski obleki. Marjan je bil navdusen.

Koncert smo izvedli v domaci cerkvi Santa Maria. Ze po prvem aplavzu nam je bilo jasno, da imamo pred seboj drugacno poslusalstvo, kot v Baskiji. Ploskanje je doseglo pravo gostoto sele v zadnjem delu koncerta. Kricanje in stojeci aplavzi pa seveda spet pri nasem mistru Ejngatajmtudaj. Poslusalke so ga kar objemale. In ga niso spustile.

Tudi na stojeci vecerji, kjer smo ponovno poizkusali klobasice, krvavicke, domace vino... Potihem si zelimo ze malo drugacne hrane. Tudi nase presnojedke pridejo na svoj racun. Petje smo si delili z domacim zborom.

Klasicen razplet vsake dobre zborovske veselice na tekmovalni turneji je seveda vzdignjena obrv nasega Umetniskega. Gremooooo...

Saj so se 4 ure voznje nazaj. Sofer malo kislo gleda in pritiska na plin. Ampak krasno sladko vince in spet premajhni mehurji nasih deklet zahtevajo postanek. Hitro opravimo in speljemo. Po pol ure pa nenadoma Andijev zaskrbljen glas: "Kje je Ana? Fantje ne se hecat!" Neverjetno.... Ana je ostala sama. O Ana, tugo mojih dana. Na zadnji postaji, pred pol ure. Ko vodic Nejc pove soferju bridko resnico in naso zeljo, da se vrnemo ponjo nazaj, mu le ta pove eno kratko sofersko zgodbo o spanskih materah, psih in spolnih odnosih. Nejc je kot pravi vodic cisti profesionalec. Par telefonskih klicev in cez eno uro nas Ana dohiti. Nakljucni francoski sofer kombija nam jo zopet pripelje. Aplavz ob uspesnem snidenju in Andijev objem sta bila zelo spontana. "Mi se imamo takooo radi!" Od zdaj naprej nam bo Ana vecna skrb ob odhodih.

Sofer nato do doma v Eibaru nadaljuje s pritiskanjem na plin.

Tolosa - Santurzi 2.dan

Drugi dan je minil v ritmu in pricakovanju prvega koncerta. Veselje nad vajami smo si delili Andraz in pevci. Pravo veselje. Dve vaji. Pa kosilo v stilu studentskega naselja. Pravzaprav smo vsi v pricakovanju vecerje po koncertu. Baje bodo sardine....

In tako smo odsli iz nasih Trbovelj, kraja kjer ne sije sonce in pticki ne pojo, skozi hudo industrializirano Baskijo. Santurtzi je kraj ob atlanski obali. Ribiski kraj. Koncert je v cerkvi San Jorge. (Svetiii Jurij...sveti Juriiij...) .

In glej. Ko dospemo nas pricaka sejem aktiva kmeckih zena. Andraz zazna naso tiho zeljo. 20minut za oglede in degustacijo je komaj dovolj. Nekateri tudi malo zamudijo... :)

Se en dokaz, da ni lepsega kot mladenka, ki je mastna okoli ust od sveze pecenih atlantskih sardin.

Prvi koncert v mnozici ostalih, ko nam bodo tu sledili se ostali zbori tekmovanja. Cerkev je polna. Populacija malo starejsa. Poznavalska. Vecina izmed njih z ugasnejnimi mobiteli. Nekateri pac ne. Stojeci aplavzi vlivajo tudi nam navdusenje.

Mister "Enjgatajmtudaj" jih pripravi do kricanja... Kot vedno.

V ozadju nuestro presidente El Pedro de Beltram y Vino y Jamon de Savedra daje svoj prispevek k glasnosti.

Po koncertu pa vecerja. Dobra vecerja. Klobasice, krvavicke, domaci sir, popecene zelene paprike, sardine, pa se sardin... In vino de Rioja. Pa spet petje. Klasicna pokoncertna vecerja. Ko odbije polnoc je Umetniski odlocen... Dost! Ave gremo domov ....

Tolosa - Eibar 1.dan

Seveda. Odsli smov Baskijo na zborovsko tekmovanje. V dezelo racunalnikov brez stresic. Ampak to ne moti velikih duhov. Avtobus je bil pred Tivolijem pravocasen. In poln. In noc je bila trda. In na koncu voznje moj vrat tudi. K sreci smo se ustavili na jutranjih kavah, kjer smo dobili tudi dokaze o krsitvah zakonov.

Avion na Muenchenskem letaliscu je tudi bil tam kjer treba. Do odhoda smo se drzali skupaj. Cisto skupaj.

Smiselno stopnevanje zeje.

In ob pristanku v Bilbau nas je tudi vodic Nejc pricakal. Se nam je tko mudilo... Mladenka na sredi je tik pred tem da postane "Slavljenka danasnja". Pa se moza ima s sabo. Pa Burger king svetega kralja smo srecali.

Eibar je res nekaj posebnega. Dom za studente in njihova menza pa se kar skromna. To bo nas dom do konca turneje. Upamo, da bo se kaj sonca.

Vecer se je zakljucil v bliznji gostilni. Cervesa, sidra, vino... ah España. Po pricakovanju bomo prvo noc prespali.

Zeeeeh... pojdimo spat. Jutri je prvi koncertni dan.

Ave v novih barvah...

Tanja Devetak je dodala svoj pogled na naše nove barve...


Takole pa to izgleda v resnici. Malo mešano.....