Tolosa - Tolosa 7. dan

Goooodmorning starshine!!! Sonce sije. Odlično. Dan bo lep. Danes tekmujemo. Sledijo redni jutranji rituali. Tuširanje pod tuši, ki so tako močni, da vse slabo pritrjene dlake kar odpihne. Zaradi tega si nuestro presidente El Pedro de Beltram kar malo bolj pazljivo glavo pere. Je pa tuš tako vroč, da če držiš glavo predolgo pod njim, čutiš kako se kuhajo možgani. Brrrr....

Sledi zadnja vaja pred odhodom. Izkoristimo jo za zadnje napotke našega Umetniškega. In nadaljevanje pozitivnih misli, ki so vedno tako pomembne pred tekmovanjem. Seveda Andraž tudi zahteva, da ugasnemo ta močne mikroskope in se prepustimo njegovim varnim rokam. Prav. Potem pa nam gospod tovariš profesor Gostiša pove en vic, ki postane rdeča nit dneva.

Da skrajšam:

Kar nekaj pevcev Ave se je preživljalo z igranjem v različnih glasbenih skupinah, tako da vedo, da je tale vic resničen. Vsaka latino skupina dobi prej ali slej po nekaj mesecih skupnega igranja angažma za igranje na kakšni turistični terasi. In tako po nekaj časa igrajo zelo avtomatično, zraven pa razmišljajo:

Kitarist (običajno tudi vodja): Bi oni k... igrali tukaj, če jim ne bi jaz zrihtal tegale špila. Sami nehvaležneži.

Bobnar: U, lej jo uno punči t'mle. Danes boš moja. Ziher.

Klaviaturist: Uf, kako fušajo. Sami amaterji. Edini tukaj, ki pravilno igra sem jaz...

Pevka: Jaz sem najlepša. Kako sem jaz lepa. Res sem lepa.

Basist: Ce... Ge.... Ce... Ge.... Tretja prečka... Peta prečka... Ce...Ge...

Vsak sam si mora odgovoriti, v katerem liku se najde. Večina Ave basistov se je našla v bobnarju. Nekateri tudi v pevki...

Prispemo v Toloso. Stari spomini vseh, ki so kdaj že bili tu se hitro zbudijo.

Poznana arhitektura (vieja, pero renovada!) olepšuje mesto. Očistili so že od papirnic onesnaženo reko, hiše dobivajo nova pročelja. Lepo. Test akustike v cerkvici, kjer bo v soboto nastopala komorna skupina. Krasno zveni.

Nato skupaj oddidemo v tekmovalno dvorano. In glej. Organizator je vložil kar precej sredstev v obnovo dvorane in akustike. To je sedaj čisto druga dvorana. Zveni. Dobro zveni. To ni več tista dvorana izpred mnogo let.

Celoten večer v obeh kategorijah Polifonija in Ljudski program si delimo s Švedskim gimnazijskim zborom. Nastop je tekmovalen. Maksimalna zbranost. Čuti se tekmovalni duh. Gledamo umetniškega pod roke. Samo enkrat mu za hipec uide dlan navpično navzgor. Seveda. Saj je obljubil pivo, če bomo držali intonacijo. Aplavz v dvorani je čvrst. Obvezni Deus, pa Ave Maria, klavirski Rossini in za posladek Krek.

Po kratki pavzi še ljudski program. Suvereni smo v obveznih baskovskih pesmih. To sliši tudi publika, zato začnejo ploskati še pred izvenom. Še Pahorjeva Pa se sliš, pa Dekle to mi povej, pa Martin Kj'ebr. Suvereno. Tudi solistke in solisti s(m)o prepričljivi. Še Sukiyaki in je nastopa konec. Čvrst aplavz iz dvorane in posamezni vzkliki Bravo. Zadovoljni oddidemo z odra. Dobro smo naredili. Tudi Andraž to reče. Svoje smo naredili, ostalo bo povedala žirija. Šele v soboto, ko bo vsega konec.

Oddidemo še na skupinsko večerjo v vsem znano Ferial halo. Veliki kartonski pladnji, neskončno dolge mize in zbori, ki glasno prepevajo. Vsak, ki pride v Toloso odnese ta spomin. Švedski mladinci s svojo Honkeytonk wiiimen... so spet glasni. Le kaj bi rekli Rolling stonsi na tako verzijo.

Zraven nas sedi 12 članski zbor iz Minnesote. Nas presenetijo s svojo verijo ortodoksne liturgije. Mi pa njih z moško "Na trgu". V soboto tekmujemo skupaj. Bo zanimivo.

Deus, deeeeusss, aaaah deeeeeuss mio..........

Ko pa pridemo v avtobus se sproži Jukebox. Neskončen val pesmi. Brez konca in kraja. Kaj vse zna tale Ave... Kdaj se pravzaprav noč konča ne ve nihče. Ura danes ni naš gospodar. Dan je bil lep.