Las fotos de España

Prava fotografija pove več kot sto besed. Vrli fotografi in navdušenci za večno iskanje pravega razmerja med kompozicijo, časovno in svetlobno zaklopko so ustvarili nekaj nepozabnih spominov. Letos je bil Kodakov film po izredno ugodni ceni. Da ne gre spomin v pozabo, bomo dodali vsako bližnjico do albumov tukaj spodaj:

Marjan: http://picasaweb.google.es/marjan.zupan/AveVBaskiji

Nejc: http://picasaweb.google.es/nejcrudel/AVETolosa

Gregor: http://picasaweb.google.si/GregorHab/AveTolosa

Janez: http://picasaweb.google.com/kujanez/AveSpanija

Janez: http://picasaweb.google.com/kujanez/AvePanijaVelikaZbirka

Andrej: http://picasaweb.google.si/andrej.ranfl/Tolosa2007

Tolosa - Urretxu 11.dan

Čim smo legli je zvonila budilka. Če to ni grozno. In tako naporno. Glasilke že sporočajo, da seka kazalec na rdečo.

In že se peljemo v Toloso. Ne čisto kompletni, ker se nekaj nekomornikov fizično ni uspelo odlomit od postelje. Škoda. Spet avtobus, spet 50 km v eno smer. Spet šofer, ki vozi veliko Scanio kot motorist. Polagamo baskovske ovinke. "Dej bolj počaaaaas!" Tak klic razume šofer tudi po slovensko.Med vožnjo se spet vključi Vaso, ki mu Sandi Čolnič prebere par email čestitk:

Safet na Jesenicama:


Vidi, vidi, vidi, vidi,
ovo mora da je Fridi.












Frančiška iz Laz:

Mihaela iz Logatca
ima v zboru tudi bratca.

Naš nasmejani arhivar, v objemu solistk. Le kje ima fant desno roko?

Ker je Igor bil ves bled,
so mu dali Sumamed.
In ker je na Sumamedu,
nč ni pil, sam mau je jedu.
Ve, da danes ne bo pel
in je tega prav vesel.
Zdaj potapljajočo barko
reševal bo Feguš Marko.

Ob 11h dopoldan nastopimo na zaključni prireditvi. Sukyaki in Monteverdi. In podelitev nagrad. Velik ZLAAAAAT kipec in malo manjši SREBRNI kipec in velika črna baskovska čepica za Andraža. To je čepica zmagovalcev. Zgoraj jo nosi Igor.

Kosilo je slavnostno. Vsi skupaj na enem mestu. Vsi zbori. Masovno hranjenje pevcev. Juha iz črnega fižola, krvavice in sladko zelje in feferončki. In vino.

Kje si moje Poooooohorje zeleeeno....?











Hitimo nazaj v naš preljubi Eibar. Peti koncert bo v malem kraju Urretxu. Očitna utrujenost pevk in pevcev je vidna in tudi slišna. Ne gre več. Ampak za koncert se držimo pravila "Ave, dejmo stisnt!" Spet slovenski program. Spet vžge. Spet pojemo z žarom. Le kaj daje moč, da se po 11 dneh lahko tako razpojemo? Ni treba polno besed, ko se poje po naše. Prava publika nas razume in nam močno ploska. Himnična Agur Jaunak in zapremo note. Odidemo še na večerjo k zanimivim možem, ki nam skuhajo po naše. Vroča juha v kateri plavajo veliki kosi krompirja, svinjska pečenka, pire krompir in zelena solata. Kako to paše. Zdravilna hrana.

Tole je pa naš Nejc Rudl. Vodič. Kaj vse je ta fant naredil za nas. Še ko se je zmotil v urah, mu tega nismo mogli prav ornk zamerit. Neverjetno, kaj vse je naredil za nas. Nas spodbujal med tekmovanji, ploskal na koncertih, fotografiral, njegov Opel je bil vedno poln, ko je izpolnjeval drobne kaprice. Tega sigurno ne učijo v šolah za vodiče po zborovskih tekmovanjih.

El presidente Pedro de Beltram y Vino y Jamon de Savedra je povzel spodnjo misel o Nejcu: "Pravzaprav bi bila Tolosa brez Nejca, ali pa s kom drugim en velik šit! Ko pridemo naslednjič, bomo zahtevali le tebe!"

Hvala Nejc.

Ko se vrnemo v dom, vsi skupaj še objamemo našo Tanjo. Zlo fejst punca.



Dost. Konec. Ende. Šlus. Fin



Lep pozdrav iz daljnih krajev,
kjer ni Inkov in ne Majev.
Smo pa najdl neki Baskou,
en se je po riti praskou.

Tolosa - Tolosa 10. dan

Jutro se je začelo prezgodaj.Vstajanje ob 6.30. Tukajle na koncu Španije je to čista noč.

Začnemo z razmigavanji, aerobiko in upevanjem. Po daljšem upevanju je čutiti, da se vsem glas zbuja. Ob 9h odidemo v Toloso. Nekomorniki so imeli tudi naporen izletniški dan. In kratko noč.

Med potjo v Toloso je vzdušje v avtobusu enkratno. El presidente odpira skrinjo dobrih vicev. Na koncu Vaso pokliče na Radio Slovenija, kjer opravi Sandi Čolnič razgovor z zanimivimi gosti. Tudi smeh je upevanje. Samo da se prepona premika.

Sakralni program v prepolni cerkvi Svete Klare. 6 zborov, nastopimo tretji. Vsi so tam. Po celotni cerkvi poslušalci, v prvi vrsti žirija, zadej naši najboljši navijači.

Gallus: Nympha refer. Sferična muzika napolni cerkev in odmev solistov polni pesem. Ker ni aplavzov se sliši le en dolg vzdih. Mendelssohn: Mitten wir je znana že iz Naše pesmi. Se pregrupiramo in odpojemo. Čuti se moč. Izgovarjamo kot za stavo in celo nemški žirant kima. Na koncu še Sandström/Purcell: Hear my prayer potrdi našo odločenost, da naredimo najboljše. Aplavz je dolg, zelo dolg. Navijači so navdušeni. Hvala. Objemi in valovi adrenalina po odličnem nastopu. Naredili smo odlično. Poslušamo še Angleže in Američane. Tudi zelo dobro.

Pravzaprav je čas do popoldanskega nastopa v posvetnem programu minil izredno hitro. In spet smo v tekmovalni dvorani. Andraž se nasmehne in začnemo. Monteverdi: Ecco mormorar londe, Poulenc: On soir de neige in Močnik: Kosmi časa. Hudo naporen program. Poulenca se na tekmovanju ne poje, če nisi 100% prepričan, da bo pravilen.V prevroči dvorani damo vse od sebe. Andraž vmes pokaže z roko navzdol-višamo. Ta je pa dobra. Sopranke so zelo zelo razpoložene. Po 15 minutah je konec. Konec tekmovanja. Objemi in navdušenje, da je dobro delo opravljeno. Zdaj pa res samo še žirija. Hvala navijačem.

Pivo, pivo, pa še eno pivo.

Pa kakšno krasno vince zraven. Pa pintxo. Hudo paše.

Dolga bo do polnoči. Vmes smo povabljeni k županu na sprejem. El presidente Pedro je v elementu. Ta trenutek še kar v trdnem. Pa kar nekaj dobre hrane in pijače v baskovskem okolju.

In na koncu rezultati za vse kategorije vseh dni:

Sakralni program: 2. mesto za Komorni zbor Ave

in

Posvetni program: 1. mesto za Komorni zbor Ave.

Navdušenje je neizmerno. Objemamo se kot nori in si čestitamo. Neverjetno navdušenje. Noč je polna vtisov. Vse splošno čestitanje. Prvič, da je kakšen slovenski zbor dosegel prvo mesto na tekmovanju v Tolosi.

V Polifoniji in Ljudskem programu kraljuje Zbor glasbene akademije iz Rige. Definitivno so razred zase. Tudi Grand Prix je njihov. Nedvoumno njihov. V Debrecenu bo hudo napeto. Enkrat proti jutru ležemo. Tik pred spanjem še izvemo, da nastopamo v dopoldanskem nastopu v nedeljo. Naporen dan. Ampak zmagovalen.

BRAVO AVE !!!! BRAVO MI.

Tolosa - Eibar 9.dan

Danes bo naporno. Večina nekomornikov je odšla v Bilbao. Baje si želijo ogledati Googleheimov muzej. In ostale znamenitosti mesta. Zvečer pa v Toloso na poslušanje tekmovalnih nastopov.
Bomo jutri izvedeli, kaj so doživeli.

Komorna zasedba pa ostaja v ljubem nam Eibarju. Zaprti v koncertni dvorani brusimo in pilimo program za oba tekmovalna nastopa. 16 izbrancev. Končno smo vsi skupaj. Andraž pove, da tako Kranken Ave na turneji skoraj ne pomni.
Alenka in njeni obiski prelepega(??) zobozdravnika. Zdaj nosi grelni šal okoli ust. Angela in njena svojeglava trebušna flora in favna. Je pa mladenka le medicinsko šolana in premaga s pomočjo znanosti in farmacije tudi to. Danes je že s tako hitrostjo jedla, da jo je veselje pogledat. Sigurno ji je pomagala topla goveja župca, ki jo je Nejc skuhal.
Manjših prehladov iz začetka turneje pa sploh ne omenjam. Naporni dnevi puščajo sledi. Tudi na glasilkah. Ampak izgleda, da so Ave glasike navajene hudih naporov.

Komorna skupina vadi. Vadi dopoldan in popoldan. Zavzeto. Nekaj je še upornih tonov, ki nočejo v pravo lego. Andraž že poskrbi, da gre vse v pravo smer. Tudi mala skupina lovi svoj zvok. Nasmeh na njegovem obrazu pove, da smo se kar ujeli. Po tolkih vajah pa se je že treba.

Zaukaže kratek večer, ker bo zjutraj razmigavanje ob zgodnji uri. Mislim...

Tolosa - Eibar 8.dan

Dan se je začel krasno. Sonce sije. Izgleda pa takole. Naš blok obsijan s soncem. Direktno noter, v iber, navzgor vsobo močno sije. Nad hribom se podijo m'glice ampak jutranja svetloba navdušuje. Ko opraviva s cimrom Janezom jutranje prhanje, miljenje in brisanje se napotiva navzgor po hribu Golgota, kjer naju čaka zajtrk. Nič drugačen, kot vsak dan. Francoske štručke, maslo, marmeladka in kozarec kavice. Edini razlog da to delava po tako kratki noči : "Gregor, morva it. Če ne, padeva u švohost!" Proti takim argumentom se ne da upirat.

Edina sva na zajtrku. Malo kasneje se nama priduži še Branko. Vsi ostali spijo. No, nekaj je tudi ekstremnih športnikov, ki se pred zajtrkom odpravijo na hrib nad blokom. 40 minut navpične hoje. Zgoraj pa razgled na celoten Eibar, črede ovac ki se pasejo in jutranje lovce, ki streljajo ptičke. Baje potem jutranji zajtrk bolj paše. Kdo bi vedel...

Andraž je milosten. Zvečer je koncert v Eibaru, zato bo danes samo ena kratka vajca. Kukr en mali panin s'z mortadelco. Tolko da se najde nekaj vežbanja pri roki. Popoldan pa prosto.

Mala skupinica nas odide v Toloso.

Vodič Nejc usliši drobno prošnjo in nam pokaže znamenito gostilno Martin Beratasegui. 3 Michelin zvezdice. Nejc na tej sliki kaže hrbet.

Poslušat tekmovanje in ostale zbore. Poslušamo nemški, belgijski, singapurski in venezuelski zbor. Nič omembe vrednega. Napram grozljivo dobrim Latvijcem iz Rige. Zmagovalci lanskega mednarodnega Maribora. Užitek jih je poslušat. Svoje delo so opravili zelo dobro. Čeprav imajo drugačno verzijo obvezne Dominguezove Deus, qui illuminas so zelo prepričljivi. Počakajmo na rezultate. Bi pa omenil še zadnjo točko Venezuelcev, ki je vključevala kar nekaj gibalno/plesnih elementov. Skladba bi pri nas zažgala, ampak sigurno bi se basi uprli divji koreografiji. Saj nismo pri Pilates vajah ampak pri zboru.

Pohitimo nazaj na večerni koncert. V Eibar Coliseo. Moderen in obnovljen kulturni dom. Odlična akustika. Veselimo se koncerta, saj so koncerti pred Baskovsko publiko vedno doživetje. Hitra akustična vaja in še hitrejše preoblačenje. Ups, nov modni dodatek k ženskim oblekam.

Tik pred koncertom pa šok. Organizator pove, da je dvorana polna publike, nimajo pa programa in prosijo, če bi nekdo kaj povedal o zboru in koncertu. Andražev namig je jasen. Na hitro sestavim par besed skupaj in napovem zbor. Malo nervoze je tu, saj ni lahko govoriti v jeziku svoje najljubše tašče. Aplavz prežene tremo in v lahnem drncu koncert steče svojo pot. Koncert začenemo z Gallusovim sklopom. Moški O Magnum mysterium in ženski Gloria laus et honor napovesta koncert poln ploskanja. Še obvezna Dominguezo in Krekov Psalm 42 in prvega dela je konec.

... En la segunda parte del concierto cantaremos canciones Eslovenas. Las canciones hablan de amor, la vida, nuestros hijos, nuestra tierra y nuestras flores....


Pa sem jih fotografiral. Publika v močan aplavz, las flores pa v smeh.

Magična Gobčeva Ne ouri, ne sejaj jih osupne. Aplavza kar ni konec. Niti pri Vse rožice rumene, Dekle to mi povej, Polka je ukazana, Gularja sem tjela imiet, Trauniče so žie zalene, Po jezeru in Pa se sliš. Pravzaprav vedno bolj. Slovenska pesem vedno zmaga. Slovenska pesem je zakon. Pred publiko, ki sama ceni in spoštuje svojo zborovsko pesem, se bo tako odzvala tudi na našo pesem. Noro ploskanje.

Ko jim zapojemo še domačo Atxuri beltza jih kar privzdiguje iz stolov. Dokončno pa ne morejo obsedeti, ko ploskajo našemu mistru Ejngatajmtudaj. Končamo s himnično Agur Jaunak. Aplavza, kar ni konec. Prekrasen večer. Med večerjo v študentski menzi, nas nagovori šef celotnega kompleksa. V vznesenem govoru hvali naš koncert in naše petje in nam podari vse časopise in revije, ki objavljajo novice o naših koncertih.

Spanec je spet domena vsakega posameznika, saj imajo jutri komorniki vaje ostali pa prost dan.

Tolosa - Tolosa 7. dan

Goooodmorning starshine!!! Sonce sije. Odlično. Dan bo lep. Danes tekmujemo. Sledijo redni jutranji rituali. Tuširanje pod tuši, ki so tako močni, da vse slabo pritrjene dlake kar odpihne. Zaradi tega si nuestro presidente El Pedro de Beltram kar malo bolj pazljivo glavo pere. Je pa tuš tako vroč, da če držiš glavo predolgo pod njim, čutiš kako se kuhajo možgani. Brrrr....

Sledi zadnja vaja pred odhodom. Izkoristimo jo za zadnje napotke našega Umetniškega. In nadaljevanje pozitivnih misli, ki so vedno tako pomembne pred tekmovanjem. Seveda Andraž tudi zahteva, da ugasnemo ta močne mikroskope in se prepustimo njegovim varnim rokam. Prav. Potem pa nam gospod tovariš profesor Gostiša pove en vic, ki postane rdeča nit dneva.

Da skrajšam:

Kar nekaj pevcev Ave se je preživljalo z igranjem v različnih glasbenih skupinah, tako da vedo, da je tale vic resničen. Vsaka latino skupina dobi prej ali slej po nekaj mesecih skupnega igranja angažma za igranje na kakšni turistični terasi. In tako po nekaj časa igrajo zelo avtomatično, zraven pa razmišljajo:

Kitarist (običajno tudi vodja): Bi oni k... igrali tukaj, če jim ne bi jaz zrihtal tegale špila. Sami nehvaležneži.

Bobnar: U, lej jo uno punči t'mle. Danes boš moja. Ziher.

Klaviaturist: Uf, kako fušajo. Sami amaterji. Edini tukaj, ki pravilno igra sem jaz...

Pevka: Jaz sem najlepša. Kako sem jaz lepa. Res sem lepa.

Basist: Ce... Ge.... Ce... Ge.... Tretja prečka... Peta prečka... Ce...Ge...

Vsak sam si mora odgovoriti, v katerem liku se najde. Večina Ave basistov se je našla v bobnarju. Nekateri tudi v pevki...

Prispemo v Toloso. Stari spomini vseh, ki so kdaj že bili tu se hitro zbudijo.

Poznana arhitektura (vieja, pero renovada!) olepšuje mesto. Očistili so že od papirnic onesnaženo reko, hiše dobivajo nova pročelja. Lepo. Test akustike v cerkvici, kjer bo v soboto nastopala komorna skupina. Krasno zveni.

Nato skupaj oddidemo v tekmovalno dvorano. In glej. Organizator je vložil kar precej sredstev v obnovo dvorane in akustike. To je sedaj čisto druga dvorana. Zveni. Dobro zveni. To ni več tista dvorana izpred mnogo let.

Celoten večer v obeh kategorijah Polifonija in Ljudski program si delimo s Švedskim gimnazijskim zborom. Nastop je tekmovalen. Maksimalna zbranost. Čuti se tekmovalni duh. Gledamo umetniškega pod roke. Samo enkrat mu za hipec uide dlan navpično navzgor. Seveda. Saj je obljubil pivo, če bomo držali intonacijo. Aplavz v dvorani je čvrst. Obvezni Deus, pa Ave Maria, klavirski Rossini in za posladek Krek.

Po kratki pavzi še ljudski program. Suvereni smo v obveznih baskovskih pesmih. To sliši tudi publika, zato začnejo ploskati še pred izvenom. Še Pahorjeva Pa se sliš, pa Dekle to mi povej, pa Martin Kj'ebr. Suvereno. Tudi solistke in solisti s(m)o prepričljivi. Še Sukiyaki in je nastopa konec. Čvrst aplavz iz dvorane in posamezni vzkliki Bravo. Zadovoljni oddidemo z odra. Dobro smo naredili. Tudi Andraž to reče. Svoje smo naredili, ostalo bo povedala žirija. Šele v soboto, ko bo vsega konec.

Oddidemo še na skupinsko večerjo v vsem znano Ferial halo. Veliki kartonski pladnji, neskončno dolge mize in zbori, ki glasno prepevajo. Vsak, ki pride v Toloso odnese ta spomin. Švedski mladinci s svojo Honkeytonk wiiimen... so spet glasni. Le kaj bi rekli Rolling stonsi na tako verzijo.

Zraven nas sedi 12 članski zbor iz Minnesote. Nas presenetijo s svojo verijo ortodoksne liturgije. Mi pa njih z moško "Na trgu". V soboto tekmujemo skupaj. Bo zanimivo.

Deus, deeeeusss, aaaah deeeeeuss mio..........

Ko pa pridemo v avtobus se sproži Jukebox. Neskončen val pesmi. Brez konca in kraja. Kaj vse zna tale Ave... Kdaj se pravzaprav noč konča ne ve nihče. Ura danes ni naš gospodar. Dan je bil lep.

Tolosa - Bidart 6. dan

Dež. Dežžžž... Atlantski dež. Noče nehat. Pa čist na drobno pada. No, saj smo na vaji, pa ne moti preveč. Daljša dopoldanska vaja in krajša komorna vaja po kosilu za danes zadošča. In se odpravimo v Bidart (Franzia - po njihovo). Dežuje. U valovih. Včasih zalije celoten del pokrajine. Utonilo je sonce...

Kljub vsemu smo dovolj hitri, da se ustavimo v Hondarribi. Tu živi tudi Javier Busto. Srečamo trgovino, kjer domuje Lili Xarmanta. Včasih je bilo to malo ribiško naselje, zdaj pa je to načičkano turistično mestece ob atlantski obali. Čas za kavico in topli pintxos. Pa spet dež. In ko pridemo čez francosko mejo, se pojavi vprašanje o menjavi peset v franke. Nekatere sopevke nas začudeno gledajo, čisto prepričane pa le niso.. hehe.

Prispemo v Bidart. Cerkev je velika. Prva vaja in znani zvok je že tu. Se že zelo dobro slišimo. Poznamo. Andraž maha suvereno in ne tišči preveč. Da sopranistke ne bi... khm khm. S seboj imamo tudi Simona pianista. Bo imel svojo bis točko. Sicer protestira, da nima prave obleke, ampak smo bolj prepričljivi.

Pred nami nastopi domači zbor. Poslušamo njihovo izvedbo Rosinijevega "Il Bombonieri". Vemo, kje smo boljši. Tudi naš nastop je suveren. Andraž ima v rokah dobre šilčke. Špiči in ostri na pravih koncih. Tudi poslušalci so navdušeni.

Med koncertom ima uradna intonerka Nadja tudi solo točko. Nastopi njen dolgi črni šal, note in klavir. Ko note padejo na tipke in dobi aplavz se celo nasmejano prikloni. Le kaj vidi Janežič v njej... Mogoče slepič.

Ne smemo pozabit naše nepogrešljive skupine za Uzbujanje dobre volje. Presenečata nas skoraj vsak dan. Začelo se je že na avtobusu, kjer je vsak dobil v dar copatke. Okrašene. Take, ki se svetijo ponoči. Tole so copatki ene prve sopranistke, ki rada base vidi.
Nadaljevalo se je z izreki v čokoladnih piškotkih pri zadnji večerji. Pa listki z lepimi željami na vratih sob. Pa velik napis, ki se vsak dan zamenja, na oglasni tabli: "Kar si nekaj res močno želim, mi vedno uspe". Ali pa "O bog! Daj, da bi shujšala. Če mi pa ne uspe, pa naredi vse moje prijateljice debele."

Dotaknejo se tudi politike: "Sreče ti ne morata dati ne partija in ne država. Lahko ti jo pa z lahkoto vzameta."

Večerja je spet klasična. Rižek, puranovo stegno, sirčki, pita in sadje... In vino. Jutri je prvi tekmovalni dan. Upamo, da se nam bo prikazalo sonce.